O kisiku

Kisik ali znanstveno oxygenium je zelo poseben plin, ki je ob normalni temperaturi brez barve, vonja in okusa. Z drugimi elementi ali spojinami hitro reagira, ob reakciji pa se sprošča močna energija v obliki toplote in svetlobe. Ta reakcija se imenuje oksidacija, spojine s kisikom pa so oksidi.

Voda, ki ima kemično formulo H₂O, je v bistvu vodikov oksid. Če pa imamo v spojini dva atoma kisika, je to vodikov super oksid oziroma vodikov peroksid ali tudi vodikov prekis.

Je pa še tretja možnost in sicer trije atomi kisika O₃, kar se imenuje trikisik ali vsem bolj poznano ime ozon.

Kisik kot element so odkrili v 18. stoletju. Neodvisno drug od drugega sta ga odkrila Carl Wilhelm Scheele (lekarnar in kemik) in Joseph Priestley (teolog in naravoslovec).

Kisik je najpogostejši kemični element na Zemlji. Zaradi dejstva, da je voda sestavljena iz vodika in kisika vsebuje naše telo  med 60 in 70 odstotki kisika.

Pred industrializacijo je bilo v našem ozračju okoli 35% kisika, sedaj ga je le še približno 21%. Na Zemlji so še območja, kjer je v ozračju večji delež kisika (pragozdovi in druga nenaseljena območja), so pa tudi območja, kjer je delež kisika nižji od 21%. To so urbana in industrializirana področja, kjer je onesnaženost še vedno visoka.

Ko dihamo v normalnih pogojih, dobimo pri vdihu 21% kisika in 0,04% ogljikovega dioksida od celotne količine zraka. Pri izdihu pa od celotne količine zraka izdihnemo 17% kisika in 4,04% ogljikovega dioksida. Razlika 4% kisika je torej ostala v telesu za naše celice, smo pa zato izdihnili isto količino ogljikovega dioksida.

Tako razmerje pri dihanju imamo v normalnih pogojih. Če se pogoji za dihanje spremenijo, na primer, če si nadenemo zaščitno masko, pa se to razmerje drastično spremeni na škodo kisika. Najbrž si ni težko predstavljati, koliko ogljikovega dioksida tako podihate nazaj v pljuča namesto kisika, če ste dlje časa izpostavljeni omejenemu vnosu svežega zraka.

Naše celice za svoj zdrav obstoj potrebujejo kisik. Še posebej veliko potrebo po kisiku imajo naši možgani. Če količino kisika zmanjšujemo, so negativne posledice tega na naše počutje in zdravje pričakovane.

Od odkritja kisika dalje so se ljudje v polni meri začeli zavedeti njegovega pomena za zdravje. Vse od takrat pa do danes obstaja bogata in dokumentirana zgodovina zdravljenja s kisikom.

Že v 18.stoletju je francoski zdravnik Caillens v medicinski reviji Gazette de Santé poročal o ozdravljenju tuberkolozne pacientke s tem, da je dnevno vdihovala kisik.

Človek za pridobivanje energije potrebuje kisik (aerobno pridobivanje energije). Obstajajo pa tudi organizmi (anaerobni organizmi), ki kisika ne prenesejo. To so številne bakterije, ki povzročajo bolezni in plesen. Tudi rakaste celice so tiste celice, ki energijo pridobivajo anaerobno, kar dobesedno pomeni gnitje.  V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je to ugotovil dvakratni Nobelov nagrajenec Otto Heinrich Warburg. Spoznal je, če v okolje rakastih celic dovedemo kisik, le-te odmrejo. Zaradi tega spoznanja so pri zdravljenju raka začeli uporabljati vodikov peroksid.

Uporaba kisika v terapevtske namene se je razvila v treh smereh:

  • Zdravljenje z ozonom,
  • Različne oblike terapij z uporabo vodikovega peroksida,
  • Zdravljenje v hiperbaričnih kisikovi komori (HBOT).

Množica zdravnikov po svetu beleži ozdravitve težkih bolezni po terapijah s kisikom, ki se pogosto zdijo na meji čudežnega. A, na žalost, je med prebivalstvom še vedno premalo vèdenja o tem. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da vse preveč zdravnikov raje posega po farmacevtskih pripravkih, saj zanje obstaja izdatna finančna podpora s strani farmacevtskih korporacij in njihovih dragih propagandnih kampanj.

Četudi uporaba kisika v terapevtske namene nima stranskih učinkov in je praktično dostopen vsakomur, je vendarle priporočljivo najprej zbrati relevantne informacije o zdravljenju z njim. Za posamezne metode pa se treba obrniti na usposobljeno medicinsko ali zdravilsko osebje, ki ima na voljo ustrezno opremo.

Naša lastna obveznost za zdravje pa je, da si s kisikom karseda obilo postrežemo v neokrnjeni naravi kadarkoli le imamo priložnost za to. In pridobimo čim več informacij o drugih možnostih in oblikah uporabe kisika, predvsem pa okrepimo zavedanje o tem, da brez kisika ni življenja.

Nekaj osnovnih informacij in napotkov o domači uporabi kisika boste dobili v naših prispevkih na spodnjih povezavah.

V branje pa priporočamo tudi knjigo Josefa Piesa z naslovom Vodikov peroksid za vsak dan, ki je izšla pri založbi Ara. 

Ozon

Vodikov peroksid